Renault clio RS

Petek, 13 Avgust 2010
Kako se najlažje razblini mit o tem, da je renault clio zgolj udoben družinski avtomobilček, za tiste, ki nimajo športnih ambicij? Usedite se v školjkaste sedeže strupeno rumenega, izrazito napihnjenega clia, ki izhaja iz oddelka Renault Sport in se z njim zapodite med ovinke. Kmalu vam bo jasno.




Zunanjost

Renault clio Renault Sport je zelo "uporaben" avtomobil. Prav bi prišel marsikomu. Recimo okulistom. Če ga nekdo ne bi opazil, bi ga bilo treba naročiti na pregled. Sijoče rumene barve je na soncu kar žarel. Težko je bilo prezreti atraktivno, brutalno in zelo uspešno predelano obliko. Prednji del je začinil spremenjen, agresiven odbijač. Blatniki so bili izrazito napihnjeni, na bokih sta v oči padli reži za odvajanje vročega zraka iz motornega prostora, na zadku pa velik difuzor s po eno okroglo izpušno cevjo na vsaki strani. Tisto bolj pozorni bi za doplačilnimi črnimi platišči opazili velike zavorne kolute in rdeče čeljusti, drugim pa bi bil dovolj že vtis. Clio RS je body-builder med malčki!


Notranjost

V notranjosti se nadaljuje podobno vzdušje, a na občutno manj privlačen način. Navsezadnje je sprememb napram navadnem modelu dokaj malo. Opazne so okrasne letvice z napisi "Renault Sport", temne dekoracije, aluminijasta glava kratke prestavne ročice in odlični aluminijasti pedali. Tudi spremenjeni merilniki, z delno rumeno obarvano skalo, razkrivajo divjo dušo vozila. Testni primerek pa je nudil še odlične doplačilne dirkaške Recarove školjkaste sedeže.


Prostornost

Clio RS je s prostornostjo in kvalitetnim občutkom plastik enakovreden navadnim bratom. A vendarle to ni navaden družinski clio. En par bočnih vrat že v osnovi pomeni otežen dostop na zadnjo klop. Tisti, ki bodo morali plezati tja, bodo sprva negodovali nad ročico za pomik prednjih sedežev, potem nad trdoto njihovih hrbtišč v morebitnem stiku s koleni in nenazadnje nad slabšim pogledom naprej, zaradi integriranih vzglavnikov. Ampak… načeloma clia RS nihče ne kupuje zaradi potnikov. To naj bi bil namreč mali stroj za uživanje. Predvsem voznikovo.




Prtljažnik


Vendarle pa clio RS ni neuporaben dirkaški avtomobil, saj v notranjosti nudi enaka odlagališča kot navadne izvedbe clia. Tudi lepo pravokotno oblikovan 290-litrski prtljažnik je moč povečevati na enak način kot pri drugih izvedbah. Torej sprva z zlaganjem sedala klopi nato pa še podiranjem njenega tretjinsko deljivega naslona. Čeprav po povečevanju ostane manjša stopnička, pa clio RS ponuja skupno 1040 litrov prtljažne prostornine na voljo za hitro dostavo.


Ergonomija

Glede upravljanja clio RS ne prireja presenečenj, saj je glede funkcionalnosti enak ostalim članom družine Clio. Opazna sprememba so že omenjeni Recarovi sedeži, ki nudijo dovolj dobro nastavljiv položaj za volanom in odlično bočno oporo. S svojim trdim ogrodjem in visokimi stranicami pa otežijo vstopanje in izstopanje iz vozila. V primeru, da vas to moti, clio RS ni za vas in si raje omislite katero izmed »ljudskih« izvedb! Če pa se vam utrip pospeši ob misli na dirkaške avtomobile, potem boste brez dvoma opazili še odlično oprijemljiv, debel volanski obroč in rumene šive, ki označujejo njegov sredinski položaj.




Mehanika in zmogljivosti

Ko je rumeni Renaultov nastopač stal parkiran je praviloma izzval vprašujoče poglede, kar nekajkrat pa tudi vprašanja: »Kakšen motor pa ima?« Ob odgovoru: »2-litrski bencinski«, je sledilo prvo začudenje, še večje pa po dodatnem podatku: »in 201 KM!« Hja, to ni čisto navaden motor. Oddelek Renault Sport je iz njega iztisnil preko 100 KM na liter prostornine. Tudi 215 Nm največjega navora ni malo. Motor je namreč odličen športni izdelek. Medtem, ko se je v spodnjem območju vrtljajev neogret izkazal za občasno nemirnega, je njegov zvok v srednjih vrtljajih vabljivo globok, odzivnost pa presenetljivo dobra. Višje ko ga vrtite, glasnejši postaja in bolj z veseljem dela. Ko igla merilnika vrtljajev igraje preseže oznako 7500 in iz rumenega prečka v rdeče polje, sledi le še pisk in pospeševanje kmalu prekine omejevalnik vrtljajev. Če ste hitri, boste do 100 km/h pospešili v 6,9 sekunde in dosegli največ 225 km/h – tako pravijo v tovarni. A po mojem, takšen clio ni za avtocestna drvenja. Prestavna razmerja so zelo kratka, namenjena predvsem pospeševanju, kar na avtocesti prinese dosti hrupa. Prestavna ročica je za Renaulte nadpovprečno natančna in hitra, a vseeno bi raje imel še trši občutek gibov pod dlanjo, seveda predvsem takrat, ko »gre za res«. Takrat, po možnosti na ovinkasti cesti, bo takšen clio povprečno popil preko 15 litrov. Povsem lepo, dinamično, se da z njim voziti z desetimi. V danes običajnih, skupinsko lagodnih premikanjih, pa je poraba padla deciliter pod 8. Clio RS je večino izmed 2000 prevoženih kilometrov dokazoval svoj živahen značaj, zato končno povprečje 10,3 ni presenetilo.


Vožnja

Lastniki clia RS utegnejo dobivati pogoste obiske – če ne poštarjev s slikami radarjev, pa znance, ki se bi radi popeljali. Zelo malo je avtomobilov, ki se s takšno nevtralnostjo in natančno vodljivostjo podajo med ovinke. Krmilni mehanizem je zelo neposreden in v dlani natančno sporoča, kaj se dogaja pod kolesi. Majhne dimenzije in togi občutek so kot nalašč za serpentinast ceste, sploh, če jih niso delali naši cestarji. Lukenj namreč clio RS, z doplačilnim Cup podvozjem, nima rad. Prav vse se čuti in če ne prej, takrat zadaj sedečim ni več zabavno, ko poskakujejo do strehe. Otroke boste lahko prepričali, da še v Gardalandu ni tako zabavno, nadzorniki pa bi v takšnem avtu gotovo sprožili več reklamacij glede kakovosti novozgrajenih cest.


Zaključek

Renault clio RS je avtomobil, ki ne skriva informacij. Prav tako se verjetno ne bo skrival njegov lastnik, saj je avto (neglede na barvni odtenek) zelo vpadljiv. Upam si trditi, da ni za udobja in tišine željne  lastnike ali za tiste, ki nenehno računajo povprečno porabo in se jezijo, zakaj serijsko niso dobili več komfortne opreme, zakaj je rajdni krog velik in zakaj je na avtocesti težko poslušati radio ali se pogovarjati. Clio RS je za 20.330€ najcenejši paket dirkaškega voznega užitka.

Besedilo in fotografije: Aleksander Praper
Pomoč pri fotografiranju: Peter Mavrič, Jure Krof