Honda accord 2,2 i-CTDi executive

Petek, 06 Oktober 2006
Honda že kar nekaj časa slovi po odlični mehaniki. Morda smo bilo pred nekaj leti skeptični, ko so predstavili prvega dizla. A že v prvo jim je uspel motor, ki je drugim lahko za zgled. Ubranost mehanskih komponent je kot glasbeni akord, zato še posebej pristaja elegantni limuzini z imenom Accord. Hondinega accorda smo preizkusili takoj potem, ko so mu vgradili dizelski motor in že takrat nas je povsem prepričal. Nedavna prenova je prinesla več opreme, plemenitejši videz in dodatno prestavo menjalnika. Torej nove razloge za veselje.


Zunanjost

Zunanjost limuzinskega accorda je brez dvoma ena lepših, skladnejših in hkrati športno-elegantnih. Ostre in čiste poteze delujejo klasično in prepoznavno. Na dvobarvna 17-palčna platišča posajen testni primerek, z bogato opremo executive, je deloval poudarjeno športno. Prenova accorda bo večini sprva opazna po spremenjeni in s kromom obogateni zaščitni maski. Luči so pridobile novo obliko smernikov, v našem primeru pa so svetila s pomočjo ksenonske tehnologije. Bolj pozorni bodo opazili tudi nova nizka odbijača in pragova, ki sta avtomobil navidezno približala k tlom in ga naredila primerno športnega ugledu znamke Honda.


Notranjost

Vstop v notranjost skozi štiri velika vrata omogočajo velike in prijetne kljuke, ki so skoraj preveč bogate s kromom. A vrata se zelo lepo zapirajo in potnike pričaka bogata kabina. Ta je bila odeta v temno usnje in praktično enobarvna – črna - z izjemo kromiranih detajlov in kovinske imitacije na sredinski konzoli. Vendarle pa temnina ni motila, saj je bila zunanjost srebrno-kovinske barve. Osnovna oblika potniškega prostora je tudi po prenovi ostala enaka. Ponaša se z uspešno kombinacijo športnosti in uporabnosti.


Prostornost

Sedi se na vseh sedežih dobro in čeprav accord sodi v prostorninsko povprečje svojega razreda, so potovanja z njim prijetna. Prednja sedeža sta električno nastavljiva, udobna in hkrati še primerno oprijemljiva. Na zadnji klopi je povsem dovolj prostora za odrasle potnike, seveda še najbolje za dva primerka. Čeprav je odlagališč v accordu kar nekaj, bi jih lahko bilo več. Sploh predal pred voznikom je majhen, povrh tega pa se je njegov pokrov nenatančno zapiral.


Prtljažnik

Na srečo se v zadku nahaja 460-litrski prtljažni prostor, ki ga je moč povečevati s podiranjem zadnje klopi. A slednje lahko opravite le v prtljažniku in sicer s potegom posebnih ročic. Sedežni naslonjali se zlahka pregeneta, vendar med blatniki ostane le majhna odprtina, ki vodi v potniški prostor. Poleg te moti tudi neravno dno po povečevanju. Naslonjalo zadnje klopi namreč tvori kar precejšnjo stopničko. Za tovorjenje večjih predmetov torej tudi povečevanje ne bo pomagalo. Zaželeli bi si tudbolj gladko vrhnjo površino prtljažnika iz katere sedaj štrli vuvodovje in zvočniki. To pa vsekakor ni prijazno do prtljage.


Ergonomija

Voznika  v Hondinem accordu razveseli dober položaj za nekoliko tankim in velikim volanskim obročem. Nastavljivost sedeža in volana omogoča sedenje pestremu spektru voznikov. Sedeži so nadpovprečno udobni in tudi spodobno oprijemljivi. Če bi ti pred prenovo poznali accorda, bi jih hitro razveselila nova pridobitev – namesto prejšnje delno oranžne, delno rumene osvetlitve, je sedaj slednja v belini. Novost po prenovi je tudi potovalni računalnik. Merilniki so kljub preprostem videzu zelo lepo berljivi, pomembne komande dosegljive in logične, radiu ter tempomatu pa strežejo gumbi na volanu. Bogata oprema testnega primerka je na osrednjo konzolo prinesla velik multifunkcijski prikazovalnik z upravljanjem na dotik, ki je prikazoval tudi zemljevid  navigacije. Na tem prikazovalniku se lahko prikazujejo številne opcije, ki sprva zahtevajo kar nekaj privajanja, a kasneje je njihova uporaba v veselje. Precej moteča je le njegova izrazita svetlost, ki ponoči kljub možnosti zatemnjevanja deluje skoraj moteče. Na srečo j moč ta osrednji display tudi povsem izklopiti. Izklopiti pa se ne da osrednjih zračnih rež, ki nimajo vrtljivega koleščka za doziranje pretoka zraka, kar vsekakor ni pohvalno. Vozniku se tako v accordu torej nikakor ne godi slabo.


Mehanika in zmogljivosti

Kljub skeptičnosti do dizlov v hondah nas je njihov prvi primerek že ob prvem snidenju navdušil. Tudi drugič ni bilo nič drugače. 2,2 litra gibne prostornine prinese 140 KM in odličnih 340 Nm navora.  Motorju praktično ni moč ničesar očitati. Po zagonu je še nekoliko glasnejši, a ko se umiri teče tako tiho in mirno, da večina ne opazi dizelskega porekla. Ob pomoči šestih prestav je vedno suveren, zmogljiv in hkrati uglajen. Turbo luknja ni opazna, zvok je ušesom prijeten, vrtenje vse do redečega polja pa hitro in zvezno. Skratka, dizel za vzor! Skupaj s hitro in natančno prestavno ročico šeststopenjskega menjalnika, ki deluje usklajeno preračunan z motorjem, je pogonski sklop resnično dobro uglašen in v veselje pri vožnji. Ob dobrih zmogljivostih tudi 7,7 litra testne porabe ne deluje pretiranih.


Vožnja

K dobri mehaniki sodi tudi dobro podvozje. To sicer ni izrazito športno, saj ohranja visok nivo udobja. Kljub temu pa omogoča zanesljivo lego na cesti in dobro vodljivost. Cestne neravnine kljub nizki kolesni obuje zlahka prefiltrira. Nekoliko mehkobe se pozna pri bolj opaznem nagibanju v ovinkih, ki pa je še vedno daleč od motečega. Prej  kot to bo športne voznike zmotil mehek volanski mehanizem, ki pa po drugi strani omogoča lahkotna mestna manevriranja in parkiranja. Na tak način se torej accord ne izdaja za izrazito športno limuzino, temveč za usklajeno, zmogljivo, udobno ter varčno družinsko vozilo. Njegova voznost je nadpovprečna, saj je eden redkih dizlov, ki tako glede zveznosti delovanja kot zvočne kulise zelo spominja na dobre lastnosti bencinskih bratov. Ravno s to prijetnostjo vožnje lahko razveseli veliko kupcev.


Zaključek

Hondin accord 2,2 i-CTDI je poleg uigrane mehanike razveseljeval tudi z bogato opremo paketa executive. Ta je s sabo prinesel veliko dobrega, od praktično popolne elektrifikacije pomembnih sistemov, klime, navigacije, šestih zračnih blazin, elektronskih pomagal za stabilnost vozila, dobrega ozvočenja, zmogljivih ksenonskih luči, električnega pomika sončne strehe pa do senzorjev z dež z nekoliko nezanesljivim delovanjem. Posebni dodatki so se torej zazdeli nepotrebni, saj za 7,7 milijona tolarjev dobite avtomobil, ki mu nič omembe vrednega ne manjka, pri tem pa ima poleg skladne oblike ter prijetne notranjosti tudi vrhunsko mehaniko. Marsikaj k ugledu pa prispeva še ime Honda.