Honda civic 1,8 sport

Nedelja, 25 Junij 2006
Honde že dolgo časa uživajo posebej športen ugled. Glede motorjev in mehanike se uvrščajo v sam vrh avtomobilskih znamk, zato so zelo priljubljene med mladimi, ki radi predelujejo avtomobile. Tipičen primerek je civic. Ta je bil kar 6 generacij nizek, širok, izžareval je športnost. Potem je prišla sedma generacija in vse to postavila na glavo. Avtomobil je zelo zrasel v višino, športnosti ni bilo videti niti na drugi pogled. In je napočil čas za osmo generacijo. Že v obliki koncepta je šokirala. Ko pa je prišla na cesto, pa je glede futurističnega oblikovanja postavila nova merila. A ne le glede oblikovanja.

Zunanjost

Zunanjost novega civica v trenutku izstopa od vse konkurence. Avtomobil deluje futuristično, agresivno skladno in tudi prepoznavno. Izrazito klinasto obliko na prednjem in zadnjem delu zaznamujejo luči preko celotne širine. Pod njihovim steklom se skrivata tudi znaka znamke. Blatniki so poudarjeno napihnjeni in obrobljeni s temno plastiko, ki se nadaljuje s pragov v odbijača. Prednji del deluje napadalno, z izrazitimi režami v odbijaču, trikotnimi meglenkami in zelo položnim prednjim steklom. Kljub štirim bočnim vratom, je zadnji par moč hitro prezreti, Po zgledu na alfe so pri Hondi zadnje kljuke vgradili kar poleg zadnjega strešnega stebrička. Zadek je ponovno precej položen. Njegova posebnost je gotovo zadnje steklo, ki je deljeno na dva dela in tako poleg položnega zajema tudi nekaj navpične površine prtljažnih vrat. Po zgledu na prednji odbijač je tudi zadnji na straneh preluknjan s trikotnimi odprtinami skozi katere prodirata dve izpušni cevi. Oblika zunanjosti je vsekakor originalna in znamki primerno agresivna. Videti je, kot bi jo sneli s kakšne dirkaške igrice futurističnih avtomobilov. Zato je civic povsod zbujal radovedne poglede.


Notranjost

Za vstop v notranjost nekoliko razočarata lepo oblikovani prednji kljuki, ki sta neprimerno trdi in dajeta zlo plastičen občutek. A takoj, ko odprete vrata, opazite,da je njihov kot odpiranja zelo širok in omogoča nezahteven vstop. Takoj ko se vsedete na sedež vas obkroži notranjost kakršno bi lahko pričakovali – že v osnovi futurističnih linij in polna nenavadnih detajlov ter svojstvenih materialov. Zaobljene linije armaturne plošče se lepo nadaljujejo v vrata in potekajo okoli kabine. Žal v kabini prevladuje trda plastika, ki pa ima zanimivo strukturo. Družbo ji dela imitacija aluminija, ki bi lahko delovala bolj pristno. Oblazinjenje sedežev in vrat je ponovno nekaj posebnega. Medtem, ko je osrednji del prevlečen s črno mehko kosmato tkanino, prijetnega videza in otipa, so bočni deli sedežev odeti v bolj grobo, srebrno tkanino. Kljub le črno-srebrni kombinaciji notranjost deluje pestra in živahno oblikovana. Nekaj popravkov bi lahko namenili le še boljši izdelavi.


Prostornost

Poleg lepe oblike se drugi čudež civica prostornost in prilagodljivost kabine. Sedi se namreč tako spredaj kot zadaj dobro. Seveda zadaj prostora za tri odrasle zmanjka po širini, a tako pred koleni kot nad glavami je precej prostora. Pozitivna so tudi številna odlagališča v katere potniki shranijo vsakodnevno kramo. Vsekakor najbolj preseneti zasnova zadnje klopi, ki jo zlagate na različne načine. Lahko vzdignete sedalo in ga pritisnete k hrbtni ploskvi ter tako namesto zadnje klopi dobit precejšen prostor za tovorjenje višjih predmetov. Po drugi strani pa lahko naslonjala enostavno podrete naprej in v eni potezi dobite ravno ploskev prtljažnika do prednjih sedežev. S tem maksimalna prostornina prtljažnika meri 1352 litrov, a že v osnovi je s 485 litri velikanska. Tudi pri izkoriščenosti prostora je civic odličen!


Prtljažnik

Pa si poglejmo še ergonomijo. Voznik se v civicu prav dobro počuti. Nastavitve volana in sedeža so pestre, položaj za vožnjo pa brez pripomb. Preglednost okoli vozila je sicer dokaj dobra, a videti ni ne prednjega ne zadnjega dela. Za slednjega je še večji problem, saj zadnje steklo deli prečna letev. Glede na to, da je tudi zadnji stebriček zelo masiven in povzroča precejšen mrtvi kot, oba problema dokaj dobro rešujejo velika zunanja ogledala. Prvo presenečenje pred voznikom je oblika volana s številnimi gumbki, ki pa se jih da hitro privaditi in z njimi upravljati radio, tempomat in potovalni računalnik. Drugo presenečenje je v večih plasteh sestavljena instrumentna plošča z lepo modro-belo osvetlitvijo.


Ergonomija

Tik za volanom je velik analogni merilnik vrtljajev, ki ima na sredini navidezno 3-dimenzionalni, a lepo berljiv prikazovalnik podatkov potovalnega računalnika. Pred vetrobranskim steklom pa je digitalni merilnik hotrosti in multifunkcijski prikazovalnik podatkov radia in klime.  Čeprav sprva vse skupaj deluje potrebno navajanja, kmalu preide v kri. No, pripombo si zasluži še smiselnost velikega gumba za zagon motorja, saj mora sprva voznik za precejšen kot zasukati dokaj konzervativno oblikovan ključ, potem pa z levo roko pritisniti na gumb. Zdi se, da bi veliko prej in priročneje pač zasukal ključ za kakšno stopinjo več. Kljub temu bi lahko ergonomiji dali zelo dobro oceno, a kazila jo je še nezanesljiva leva obvolanska ročica, ki je občasno samodejno vklapljala meglenke ob vklopu dolgih luči oziroma smerokazalcev.


Mehanika in zmogljivosti

Kljub nekaterim kritikam glede kakovosti izdelave si je civic z obliko in notranjostjo prislužil zelo pozitiven vtis. Kaj pa mehanika? Ta je bila že od nekdaj pri hondah zelo dobra. V testnega civica je bil vgrajen 1,8-litrski štirivaljnik s 140 KM in 174 Nm največjega navora. Ta dva podatka naj bi ob odličnem, kratkem in natančnem ter hitrem  šeststopenjskem menjalniku omogočala pospešek do 100 km/h v 8,9 sekunde in najvišjo hitrost 205 km/h. Vse skupaj deluje po podatkih precej dobro. A v praksi bi od honde pričakovali več veselja. Čeprav se motor s specifičnim zvokom kultivirano zavrti do 7000 vrtljajev, med prostim tekom deluje nemiren.  Kratki gibi lepo aluminijsatih pedal delujejo športno. Pedal plina se takoj odzove na voznikov ukaz, a potem enostavno ni tiste izstrelitve motorja v visoke vrtljaje. Vse skupaj se odvija začuda mirno, zvezno, prej umirjeno kot razgrajajoče. Šele številke na merilniku hitrosti pričajo o hitri vožnji, ki pa jo je premalo čutiti. Vendarle pa dinamična vožnja, kakršna se za honde spodobi, na koncu prinese tudi precejšnjo porabo. Ta je v povprečju namreč znašala 9,2 litra.

Vožnja

Na področju vožnje se civic ponovno izkaže. Podvozje je on 17-palčnih pnevmatikah precej trdo, a zato dobro čutno, natančno vodljivo ter zanesljivo. Brez nagibanja in z zelo visoko mero rezerve se odpelje skozi ovinke, čemur pomaga tudi neposreden krmilni mehanizem z majhnim in prijetno debelim volanskim obročem. Vožnja po gladki ovinkasti cesti je pravi užitek. Dolgo nevtralna in varna, prijetno gladka in udobna. Problemi se pojavijo na slabši podlagi, kjer civic deluje pretrd. Poleg tega, da se precej udarcev prenese v notranjost, se pojavi tudi kakšen čriček. Morda lahko to pripisujemo izmučenosti testnega vozila?


Zaključek

Hondin civic se giblje v močni konkurenci kompaktnih vozil. A s svojim specifičnim dizajnom ter ugledom vabi prav specifične kupce in navdušuje še veliko ostalih. Z bogato serijsko opremo, ki potrebuje le malo smiselnih doplačil, od resnega kupca zahteva 5 milijonov. V tej ceni ponudi zelo veliko dobrih lastnosti, a žal tudi pomanjkljivo izdelavo. Kljub temu pa deluje avtomobil, ki zna navdušiti in ki je glede oblike ter izkoriščenosti prostora ponovno postavil merila svojega razreda.