Ford fusion plus 1,6 TDCI

Zunanjost

Fordov fusion izvira že iz leta 2002. Ob rojstvu so mu začrtali oglato in strogo obliko, ki deluje kot nekoliko povišana kombilimuzina z mini karavanskim zadkom. Po treh letih, oziroma na polovici življenjske poti si je fusion lani jeseni prislužil prenovljen videz in nove motorje, med katerimi je tudi testirani dizel. Sama oblika je s prenovo pridobila nekaj novih detajlov na prednjem delu, predvsem pa prenovljen videz luči in odbijačev. Zunanji videz fusiona je vsekakor specifičen in prepoznavno Fordov. Lahko bi rekel, da deluje celo nekoliko »ameriško«. Nenavadni detajli v odbijaču spominjajo na satovje in fusionu podarijo športno noto. Čeprav naj bi bilo fusionovo bistvo v urbani uporabnosti, njegova oblika hitro spomni na kakšnega manjšega in ne preveč vzdignjenega  SUV-ja. Oprema + pomeni še nekaj več šminke. Tako je testni avtomobilček, ki je bil zanimive kovinsko vijolične barve, stal na 16-palčnih kolesih in imel izrazito zatemnjena stekla. Ob zaklepanju so se samodejno zložila še zunanja ogledala.

Notranjost

Tudi notranjost je z opremo + pridobila nekaj dodatkov – vetrobransko steklo je bilo ogrevano, upravljanju radia pa je služil nekoliko predaleč za (usnjen) volan nameščeni daljinec. Ob prenovi je notranjost, poleg novega in opazno sodobnejšega videza, pridobila bolj kakovostne materiale. Še vedno je opaziti resno, nemško oblikovanje, ki prinese uporaben red in malo barvitosti. Črnino razbijajo le navidezno aluminijasti okraski na volanu, prestavni ročici in obrobah rež. Sicer prijeten videz, ki je v skladu z novo generacijo fordov, pa izrazito kazijo oprijemki za odpiranje vrat. Ti so namesto aluminijastega videza prej videti kot detajl kakšne poceni igrače. Razveselila nas je mehka plastika na vrhu armaturne plošče, ki se nadaljuje v obrobi sredinske konzole. Zadovoljni bi bili tudi z izdelavo, če bi ne bile notranje obloge strešnih stebričkov iz trde plastike, ki je na slabši cesti že prispevala oglašanje črička.

Prostornost

Bistvo fusionove povišane karoserije z opazno ravnimi boki in odrezanim zadkom, se izkaže v prostornosti. Občutek spominja na razred večje avtomobila, saj nad glavami in tudi po širini prostora res ni malo. Seveda je zadnja klop še vedno predvsem za dva odrasla in otroka na sredini. Zasnova, ki je stara že štiri leta je opazna predvsem pri odlagališčih – ta so v vratih dokaj majhna, na vmesni konzoli pa bi jih lahko bilo več. Na srečo so pod sedalo sovoznikovega sedeža uspelo namestiti predalček. Kljub tej rešitvi pa preseneti, da najpogosteje uporabljani predal pred sovoznikom ni osvetljen in nima ključavnice, poleg tega pa je tudi v notranjosti iz trde plastike, enako kot predal na vrhu armaturne plošče. Sicer oba pogoltneta kar nekaj drobnarij, a njihovo premetavanje med vožnjo je potem dobro slišno.

Prtljažnik

Za petimi vrati, ki se odpirajo z daljincem na ključu, s pritiskom na gumb v notranjosti ali s samim ključem, se nahaja 337-litrski prtljažni prostor pravilnih oblik. Poleg dovolj visokega odpiranja prtljažnih vrat in hkrati nizko v odbijač zarezane odprtine, razveseli s preprosto uporabnostjo. Povečevati ga je moč s preklopom tretjinsko deljivih naslonjal zadnje klopi, zlaganjem slednje in celo preklopom naslona sovoznikovega sedeža – za prevoz dolgih predmetov ali za »mizico«. Največja prostornina, ki jo lahko v fusionu namenite prtljagi nanese na 1175 litrov. Žal po preklapljanju zadnje klopi med prtljažnikom in potniškim prostorom ostane precejšnja stopnička.

Ergonomija

Področje ergonomije je pri Fordu rešeno z nemško predvidljivostjo in urejenostjo. Sedenje si voznik zlahka nastavi sebi primerno, čeprav volanski obroč ni vzdolžno pomičen. Za njim so nameščeni pregledni merilniki z uporabnim prikazovalnikom potovalnega računalnika. Preglednost nad okolico  je po zaslugi velikih stekel in oglate karoserije zelo dobra. Zaželeli bi si le še opozorilnik za nepripete varnostne pasove in samodejni pomik vsaj voznikovega stekla. Po drugi strani pa razveselijo v radio vgrajeni izmenjevalec zgoščenk ter pestre nastavitve samodejne klimatske naprave. Edina opazna napaka na slednji je namenjena zračnim režam – čeprav so te s svojo okroglo obliko lepe in za usmerjanje zraka tudi uporabne, pa jih ni moč posamično zapirati, oziroma regulirati pretok skoznje.

Mehanika in zmogljivosti

Na mehaniki fordovega fusiona je dovolj razlogov za zadovoljstvo. Vgrajeni 1,6-litrski štirivaljni turbodizel se je namreč ponašal z 90 KM in 204 Nm največjega navora. V tovarni so fusionu s tovrstnim motorjem in pohvalno natančnim petstopenjskim menjalnikom pripisali 176 km/h najvišje hitrosti ter pospešek do 100 km/h v 12,9 sekunde. Kljub prepoznavno dizelskem zvoku, ki bi lahko bil še kaj bolj zvočno zadušen, pa motor s svojimi lastnostmi razveseljuje. Zmogljivosti so med uporabo več kot dovolj. Ob samem vozniku je avtomobil vedno pripravljen na pospeševanja in razveseljivo živahen. Ob petih potnikih pa še vedno deluje vsaj suvereno. Dober navor omogoča precej lenarjenja, saj motor že od 1500 vrtljajev naprej prične enakomerno vleči in svoje delo z lahkoto opravlja. Še posebej pa je razveselil glede porabe. Ta se je gibala med 4,9 in 6,2 litra. Povprečje testa pa se je ustavilo pri 5,6 litra, kar je vsekakor pohvalno.

Vožnja

Dobremu motorju so pri Fordu namenili že tradicionalno zanesljivo podvozje. To se kljub navidezno visoki karoseriji izkaže z presenetljivo lahkotnimi manevriranji med ovinki in natančno vodljivostjo za tovrstne avtomobile. Na fusiona se je moč zanesti tudi pri hitri vožnji. Novo pozitivno presenečenje, ki avtomobilu v mestu omogoča dobro uporabnost je zelo majhen krog obračanja. Podvozje je precej mehko nastavljeno kakor dolgo se držite uglajenih cest in še posebej, ko je avtomobil napolnjen. Takrat se včasih na cestnih valovih zazdi že kar malo plavajoč - a še vedno stabilen. Ko pa preidete na slabše podlage se udarci s cestišča občutno prenesejo tudi na notranjost avtomobila. Verjetno je to posledica nizkih pnevmatik, a pri tem fusion vsekakor pokaže, da ni SUV, kar bi kdo ob obliki morda že pomislil.

Zaključek

Fusion nas je srečno in varčno pripelajl do zaključka današnjega testa. Fusion 1,6 TDCI plus morda res ni najlepši med avtomobili, a vsekakor je prepoznaven. Oblika, ki je izrazito podrejena funkcionalnosti ni njegov glavni adut. Veliko bolje se izkaže z uporabno in prostorno notranjostjo ter predvsem z dobro mehaniko, ki ji je težko očitati kakšne slabosti. Bogata oprema paketa plus prinese še nekaj drobnarij za razvajanje potnikov in polepšanje videza, vse skupaj pa se strne v ceni skoraj 3,7 milijona tolarjev. Doplačila za kovinsko barvo, stranske zračne blazine ter zavese in še kakšen detajl, pa so testni avtomobil podražila na 3.944.948 SIT.